V ponedeljek, 7. septembra 2020, bo luč sveta ugledal knjižni prvenec akademskega slikarja Jožeta Cente NE UGAŠAJTE MI LUČI!
Založba KRES nudi vsem kupcem, ki bodo do izida knjige v e-knjigarni kupiknjigo.si naročili svoj izvod, 20 % popust.
" ... Bilo mi je dobrih šest let, ko sem se, spet po zaslugi stare mame, naučil brati. Neko jutro je bil za oknom zataknjen listek, na katerem je bila na pisalni stroj (vedeli so, kdo ga ima v vasi – poleg »šolskih«) napisana čudna, nadvse zanimiva kratka »pesnitev«:
Marko Natlačen,
tvoj narod je lačen –
pridi, Stalin,
odpri magacin!
Smrkavci smo jo takoj znali na pamet in jo tulili po vasi, ta stari pa so bili zelo proti. »Ali boste že tiho!« so nam prepovedovali peti. »Če ne boste, jih boste od nekoga fasali, nas bodo pa žandarji vzeli,« so rekli. Seveda smo ubogali.
Že dolgo se je šušljalo, da bo vojna. Najbolje jo je spet razumela stara mama: »Nikarte! V prvi sem izgubila oba sinova, Jožeta in Franceta; na isti dan sta padla, nekje pri Svetem Gabrijelu. Na Sveti gori sta na spomeniku njuni imeni. Morda bom še enkrat šla k njima …«
To se, seveda, ni zgodilo …"
KNJIGI NA POT
Nedeljsko dopoldne. Tiho in praznično. Sončni žarki nagajivo poplesujejo po prostoru. Ne telefon ne zvonec se ne oglasi, pa vendar nisem sama. Po mizi se drenjajo beli, gostopopisani listi, ki čakajo, da se iz njih rodi knjiga, prvenec mojega vrstnika in prijatelja Jožeta Cente, slovenskega likovnika in za naše kraje zaslužnega kulturnika. V spoštljivem osmem desetletju življenja se je odločil, da tudi s pisano besedo poseže v svojo ustvarjalnost. Najiskrenejše čestike mu za njegov pogum in moč, da nam odpre zaklenjeno kamrico svojega srca, svojih spominov, ki jih kot kruto popotnico nosi s seboj že skoraj celo življenje.
Jože je eden izmed nas, ki nas je usodno zaznamovala druga svetovna vojna, okradla brezskrbnega otroštva in sanjskih načrtov. Glasovi tistih časov so pokanje pušk, regljanje mitraljezov, rohnenje vojaških avionov, surove tuje in
grozeče domače govorice. Čas, prepojen s krvjo, duhom po ožganem, čas rdečega petelina na strehah naših domov, čas pregnancev, brezdomcev, taborišč, čas skritih solza, izdajstev, pa tudi velikega poguma, žrtev. Smrtna kosa je neutrudno terjala svoj davek. Nem je bil otroški jok, gorje zakopano v duše. Tisti čas plemenitih src in gnusnih dejanj je otroške duše brusil in oblikoval v otroke-starce. Globoke travme takega otroštva nosimo s seboj. V srcu, v spominu. Težko ali sploh ne govorimo o tem, kar se nam kot nemi film ali ostro zarisana slika, kot nočna mora, tiho in vztrajno vrača iz globine duše.
Pa bi bilo treba o tem govoriti! Po resnici in brez pretiravanja ali prirejanja. Da se ne bi ponovilo! Da bi naši potomci še slišali ptičje petje, žuborenje studenca, čutili lepote stvarstva, znali deliti in odgovorno krmariti ta ljubi svet.
Zato, dragi Jože, hvala za dragoceno darilo! Naj ti tvoja pregrenka izpoved pomaga iz teme nočnih mor in prinese prijazne ure svetlobe in luči!
Srečno pot knjigi!
Tanja Debeljakova
BRALCU
Pisanja sem se lotil, ko je od dogodivščin iz mojega otroštva minilo približno tri četrt stoletja. Nosil sem jih nekje globoko v sebi, pa jih nisem (skoraj) nikoli kolikor toliko zbrano zapisal. Ko sem se lotil pisanja, sem bil prepričan, da bo to »mala malca«. Toda kmalu sem videl, da ne bo lahko. Govoriti o tistih časih z jezikom otroka ali odraslega? To je bilo zdaj vprašanje. Sprevidel sem, da bo treba pisati s prepletanjem obeh, saj resnice ni vedno mogoče opisati na način doživljanja naivnega otroka; treba jo je raztolmačiti tudi razumsko. Znašel sem se tudi pred težavo, kako kaj imenovati: z besediščem, ki smo ga uporabljali takrat in v mojem domačem kraju, ali tako, kot stvari označujemo danes in v knjižnem jeziku. Tudi pri tem sem zaradi pristnosti pripovedi uporabil preplet obojega, zato so v zgodbah tudi narečne besede. Večino jih je, včasih v malce drugačni obliki, mogoče najti v slovarjih, nekaj manj znanih pa je za lažje razumevanje pojasnjenih v slovarčku na koncu knjige.
In še en problem je bil: ali naj napišem imena ljudi, o katerih govorim, ali ne. Odločil sem se za selektivnost. Takrat, ko ne bom škodil ugledu svojcev, da, v nasprotnem primeru ne. Naj jih bralec poišče sam, če ga bo to zanimalo, ali vpraša mene.
Načelno ga opozarjam, da to ni zgodovinski zapis o nekem kraju v določenem času, še manj literatura. Je le katarza skozi videnje dogodkov tistega časa, v katerem je bilo toliko zla in medsebojnega nerazumevanja; kljub vsemu pa
otrok še najde prostor za nekaj veselja …
Pri vsem tem so mi po telefonu prikimavali ali odkimavali še trije Jožeti, s katerimi smo skupaj gulili šolske klopi v najlepši šoli na svetu, ki pa je danes ni več …
V prvem delu teh zapisov je spominjanje na čas, kakor smo ga doživljali – ali bolje povedano razumeli – otroci. Začne se z burkami, ki so napovedovale, da nas ne čaka nič takega, česar bi se lahko veselili. Že na dogodek ob vpisu v prvi razred jeseni 1940 je padla nedoumljiva senca. Na tisti dolgo pričakovan veseli dan, ko se bo mama rokovala z gospo učiteljico in me predstavila, ona pa bo v veliko knjigo zapisala moje ime, je kanila kaplja grenkobe. Po uradnem delu je gospa Nanutova vstala in z mamo sta se začeli o nečem tiho pogovarjati. Nisem
preslišal zadnjega stavka, ki je bil, najbrž zaradi pomembnosti, izrečen glasneje: »Gospa, ali boste vse to, ob zelo bolni materi, zmogli sami? Saj veste, da bo vojna.«
Da, čez dobrega pol leta je bilo to res. Gotovo si takrat nisem mogel predstavljati, da bo vojna v naš konec prinesla toliko hudega in zaporedne tragedije prav v našo hišo.
Dogodke iz tistega zavržnega časa, zbrane v prvem delu, bi bilo težko razdeliti na posamezna poglavja. Zato so zapisani kot celota. To sta mi narekovali zgoščenost in soodvisnost v času dogajanja. Ta del se konča s preselitvijo na Malo Slevico, kamor sva z mamo prišla v začetku julija 1942, ker je bil najin dom v Dvorski vasi požgan.
Morda si bo bralec po prebiranju teh zapisov lahko sestavil popolnejšo sliko o predvojnem medvojnem in povojnem stanju v našem koncu, opisanem v obliki posameznih, pogosto tragičnih zgodb, a občasno vendarle obarvanih z otroškim optimizmom.
Če ste nekoliko starejši in ste svojim vnukom pripovedovali o vaških posebnežih in petlarjih, junakih tistega časa, jih boste našli tudi na ilustracijah.
V Ljubljani, 8. julija 2020
Jože Centa
MAMI ANČKI NAMESTO NAGROBNIKA
Akademski slikar Jože Centa se je rodil leta 1934 v Dvorski vasi pri Velikih Laščah. Po končani gimnaziji v Kočevju, katere predstavnik prvih povojnih maturantov je bil, je opravljal sprejemne izpite na Akademiji za igralsko umetnost, na Fakulteti za arhitekturo in na Akademiji za likovno umetnost. Na vseh treh je bil uspešen, a ga je Božidar Jakac prepričal, naj nadaljuje s sprejemnimi izpiti na Akademiji za likovno umetnost. Prvo leto je vzporedno študiral slikarstvo in kiparstvo, kasneje se je posvetil samo slikarstvu.
Jože Centa je v prvem obdobju svojega ustvarjanja dokazal svojo izjemno nadarjenost v številnih likovnih tehnikah ter zvrsteh in smereh likovnega izražanja, nato pa se je odločil, da se bo posvetil predvsem obujanju spomina na izginjajočo preteklost in ohranjanje slovenske vizualne dediščine. Slikal je predvsem krajine in tihožitja, pa tudi figure ter portrete. Njegove krajine, vedute in tihožitja so kot odsev resničnosti in hkrati kot ekspresija trenutka. Podobe, ki jih je ujel na platno, ostajajo dokument časa, kraja in slikarjevega osebnega razpoloženja.
Za svoje delo na likovnem, organizacijskem in dolgoletnem pedagoškem področju je dobil več nagrad in priznanj.