Ne ugašajte mi luči

V prvem delu teh zapisov je spominjanje na čas, kakor smo ga doživljali – ali bolje povedano razumeli – otroci. Začne se z burkami, ki so napovedovale, da nas ne čaka nič takega, česar bi se lahko veselili. Že na dogodek ob vpisu v prvi razred jeseni 1940 je padla nedoumljiva senca. Na tisti dolgo pričakovan veseli dan, ko se bo mama rokovala z gospo učiteljico in me predstavila, ona pa bo v veliko knjigo zapisala moje ime, je kanila kaplja grenkobe. Po uradnem delu je gospa Nanutova vstala in z mamo sta se začeli o nečem tiho pogovarjati. Nisem preslišal zadnjega stavka, ki je bil, najbrž zaradi pomembnosti, izrečen glasneje: »Gospa, ali boste vse to, ob zelo bolni materi, zmogli sami? Saj veste, da bo vojna.«