Čas je velika smetanova torta

Zvečer je Lana skočila v posteljo in k sebi stisnila medvedka Bertija. Oba sta čakala pravljico.

Tistikrat je bil na vrsti očka. Odprl je knjigo in že hotel začeti brati, ko ga je Lana vprašala: "Zakaj si se danes tako malo igral z mano?"
Očka se je malo praskal za ušesom, zamomljal "ahm... ahm..." in "ja.. ja..." in se vrnil k praskanju. Nazadnje je le rekel: "Lana, a se spomniš ure, ki visi na zidu v kuhinji?"
Lana je pokimala.
Očka je nadaljeval: "Tista ura je kot torta. Včeraj so jo že pred tabo pojedli vsi drugi."
Zakrilil je z rokami in vdihnil tako globoko, kot bi šel plavat. Medvedek in Lana sta ga nepremično gledala. Očka se je ustavil in vprašal: "Lana, a razumeš, kar ti govorim?"
Lana je odkimala. Tako odločno je zmajala z glavo, da je z njo odkimal tudi Berti.
"Prav," se je vdal oče, "jutri ti bom vse pokazal. Videla boš, da je čas velika smetanova torta."