Zgodovina slovenskega stripa 1927-2017

Malo je primerov v svetu, da bi se stripovska zgodovina nekega naroda začela z neodvisnim, v bistvu ilegalnim, družbenokritičnim in protirežimskim levičarskim stripom, kot se je to zgodilo na Slovenskem s Smrekarjevimi in Bambičevimi deli. Na začetku dvajsetega stoletja je Hinko Smrekar v humorističnem časopisu Osa objavil serijo smešnic v več slikah, ki so bile z glavnim junakom, debelim požrešnim in pohlepnim župnikom, naperjene proti domačim klerikalcem in katoliški cerkvi nasploh. Leta 1914, na predvečer Velike vojne, je narisal satirični protostrip Izjemno zanimiv primer elefantiaze, s katerim se je ponorčeval iz nemškega nacionalizma, moralizma in malomeščanstva, po koncu svetovne morije pa je izdal bogato ilustrirano protimilitaristično knjižico Črnovojnik s satiričnim in hudomušnim opisom svojih vojaških zgod in nezgod, ki jih je svobodomiselni in narodnozavedni Smrekar preživel po zaporih in norišnicah. V času fašizma pa je Milko Bambič leta 1927 v tržaškem Našem glasu objavil alegorični strip Zamorček Bu-ci-bu o črnskem kralju, ki je s svojo aroganco in netoleranco popeljal svoj rod v propad. Oblast je v stripu videla prispodobo Mussolinija in fašizma, zato ga je po štirih nadaljevanjih prepovedala. Tu se konča legenda in začne zgodovina. Zgodovina slovenskega stripa.