Ko je leta 2001 umrl Robert Ludlum, verjetno najboljši avtor žanrskega pisanja na področju srhljivke, v kateri se pogumen posameznik bori proti silam zla, ki jih poosebljajo mednarodne korporacije, državne tajne službe, teroristične organizacije ali skupine, ki iz ozadja vlečejo niti in dejansko vladajo svetu, ni bilo treba dolgo čakati na njegovega naslednika. Ameriške založbe so že imele pri roki novega avtorja, čigar prvi trije romani sicer niso bili posebej uspešni, zato pa se je četrti roman z gigantsko medijsko podporo od pomladi 2003 prodajal kot sveže žemljice. Seveda je šlo za roman Da Vincijeva šifra, ki je bil tega leta druga najbolje prodajana knjiga – za petim romanom iz serije o Harryju Potterju (Harry Potter in Feniksov red) J. K. Rowling.
Kaj je tisto, kar bralce v hordah vleče v knjigarne, pri nas pa v knjižnice? Prav gotovo je to mešanica pustolovskega in neobičajnega pogleda na stvari, o katerih vsi približno nekaj vemo oziroma smo že slišali o njih, pa niso bile v javnosti nikoli povsem dokončno zanesljivo pojasnjene ali pa si nikoli nismo vzeli dovolj časa, da bi se poglobili vanje. Ob tem v glavni vlogi vedno nastopa junak, ki je nadvse simpatičen in ima veliko pozitivnih lastnosti, s katerimi se bralci zlahka identificiramo. Ta junak je vedno na strani dobrega in se bojuje proti mračnim silam iz ozadja in je v tem boju na koncu tudi uspešen, tako da je temeljno sporočilo fikcijskega literarnega dela, da namreč tako kot v pravljici dobro vendarle prevlada nad zlim, izpolnjeno. Žanr sicer velja bolj za moškega, saj so glavni junaki vsi po vrsti moškega spola (mladi, čedni in predvsem izobraženi!), a v nasprotju s starejšimi vohunskimi romani tipa James Bond, kjer so ženske osebe omejene na puhloglave lepotice, je glavna pomočnica protagonista skoraj vedno podobno izobražena in sposobna ženska. Erotične iskrice, ki preskakujejo med glavnima junakoma, so zgolj dodatna začimba napeti zgodbi in nikoli ne prerastejo v pomembnejši dogajalni pramen.
Čeprav je med Slovenci ta žanr izredno priljubljen, o čemer pričajo podatki o izposoji v slovenskih knjižnicah, pa so izvirna dela, ki bi jih napisali Slovenci, zelo redka. Eden od glavnih razlogov za to je prav gotovo nadih trivialnosti, ki se žanra drži, to pa je za klasično slovensko pojmovanje velik greh. Taka knjiga, pa če je še tako mojstrsko napisana in upošteva vsa žanrska pravila, med Slovenci enostavno ne more obveljati za vrhunsko literarno delo. Množičnost bralske publike je pri tem samo še dodaten argument pogrošnosti, estetske razvrednotenosti, trivialnosti za v elitistično pojmovanje literature zazrto literarno kritiko (kolikor ta sploh še obstaja). To velja za vsakršno žanrsko pisanje od zgodnjih kriminalk Jakoba Alešovca prek humorističnih zgodb Damirja Feigla do morda najbolj znamenitega slovenskega romana vseh časov (če merimo po številu prevodov v tuje jezike) Bartolovega Alamuta. Slovenci smo ga zares začeli ceniti šele, ko so nam ga odkrili tujci.
Novi roman Tima Horvata Tretji izvod ne skriva namere, da bi svojim bralcem ponujal predvsem bralski užitek. Tu res ni nevarnosti, da bi bralec od dolgočasja odložil knjigo, kar se žal prepogosto dogaja z deli, ki so del literarnega kanona in so navadno predpisana za domače branje. Mladi pisatelj se je podal na področje »odraslega« zgodovinsko-vohunskega trilerja in v njem preigrava vsa pravila tovrstnega pisanja s presenetljivo zrelim pogledom tako na literarno ustvarjanje kot tudi na našo polpreteklo zgodovino. Pri tem sicer nadaljuje smer, ki jo je zastavil že s svojim prvim, osnovnošolskim romanom Lov na patent (2012), a jo pri tem tudi pomembno nadgrajuje. Tam je glavni junak vendarle še otrok, ki potrebuje pri reševanju zapletenih svetovnih problemov pomoč dobronamernih odraslih.
Tokrat je glavni junak odrasel, avtor pa mu je namenil poklic – pisatelja. To avtorju omogoči, da v razgibano pripoved vpleta številne refleksije in avtorefleksije o lastnem pisateljskem ustvarjanju, hkrati pa s tem že kar postmodernistično ustvarja potujitveni učinek: kaj pa če pravzaprav beremo fikcijo v fikciji? Je Tretji izvod morda zgolj besedilo, ki ga piše fiktivni pisatelj Andrej Košuta? S temi postopki Horvatov roman pomembno nadgrajuje, celo presega običajno produkcijo tovrstnega žanrskega pisanja.
Starejši se pogosto pritožujejo, da mladine zgodovina, in še posebej naša novejša zgodovina, sploh ne zanima. Horvat dokazuje, da to (vedno in pri vseh) ne drži. Kljub svoji mladosti – rojen je leta 1997(!) – se po zgodovinskem ozadju svoje pripovedi giblje nadvse poznavalsko. Zgodba poteka na treh časovnih nivojih: v zadnjem letu druge svetovne vojne, sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja in v sodobnosti. Občudovanja vredna je avtorjeva sposobnost dodajanja detajlov v prikaz dogajanja v vsakem od dogajalnih obdobij in njihovo spletanje v pogosto presenetljive in nepričakovane povezave. Le kakšno zvezo bi lahko imela smrtna nesreča legendarnega slovenskega komandanta partizanske vojske z nikoli docela pojasnjenim ropom sefov v SKB-banki sredi Ljubljane? Seveda bodo zgodovinarji, pa tudi navadni bralci imeli pomisleke nad preveč drznimi namigovanji. A takim odgovarja kar sam Andrej Košuta, glavni junak romana: »V glavi so se mu že pletle zarote, izmišljene, polresnične, ki bodo razjezile zgodovinarje in zavedle bralce, saj so njegove zgodbe vedno takšne, da ni bilo dokazov, da bi bile resnične, vendar tudi ni dokazov, da ne bi bile.« Italijani imajo lep pregovor: Se non è vero, è ben trovato! (Če že ni vse res, je pa posrečeno izmišljeno!) In če se lahko mirne duše prepustimo bralskemu užitku pri Danu Brownu, ki pogosto gradi zgodbo na očitno ponarejenih dokumentih (npr. Protokolih Sionskih modrecev), ni nobenega razloga, da se ne bi prepustili Horvatovemu razpredanju o dokumentu, ki ga sploh ni (bilo?).
Pomembna novost pa je v obravnavi medvojnih in povojnih dogodkov. Avtor očitno ni obremenjen z razdvojenostjo slovenskega javnega mnenja o teh dogodkih, ki se še kar naprej vlečejo v publicistiki in pismih bralcev, celo v delih resnih zgodovinarjev. Njega te dileme preprosto ne zanimajo, včasih se celo malo ponorčuje iz njih. Zgodovine se ne da ponarediti, lahko pa iz posameznih zgodovinskih drobcev stkemo napeto in berljivo zgodbo, ki nikoli ne skriva, da je zgolj fikcija. S tem se pomembno razlikuje od večine slovenskih piscev, ki svoje zgodbe zapakirajo v memoarsko ali kvazimemoarsko formo, tako da na koncu že sami verjamejo v resničnost svojih teorij zarot, ki so jih napletli.
Pomemben element romana Tretji izvod je svetovljanskost. Tako kot večina današnje mlade generacije je tudi avtor videl že precej sveta, pozna svetovno literarno in filmsko produkcijo in se po njej giblje popolnoma suvereno. Tu smo daleč od kakršnekoli domačijskosti, ki je pogosto preveč zaznamovala slovensko književnost. S svojim romanom dokazuje, da po nadih svetovljanskosti ni treba v Pariz, na Škotsko, v Oman, na Kreto ipd., temveč lahko svetovljansko delujejo tudi slovenski kraji: Bovec, Portorož, Gorenjska, Ljubljana … Tudi dirkanje s čolnom po Savi ni nič manj napeto od avtomobilskega dirkanja skozi Bulonjski gozd. Današnja mladina pač ni obremenjena z namišljeno slovensko majhnostjo, temveč se samozavestno in pokončno vključuje v sodobni, globalizirani svet.
In končno je upati, da ima večina današnje mladine podobno značilnost, kot jo kaže Horvatovo pisanje: brezmejni patriotizem, ki pa nikoli ne zaide v ceneni, zgolj deklarativni nacionalizem, še manj šovinizem. Vsi liki v romanu, ki so Slovenci, so prikazani v pozitivni luči, še državni minister je nenavadno prijazen in ustrežljiv. V 21. stoletju je nacionalni položaj Slovencev vendarle drugačen od tistega v 19. in večjem delu 20. stoletja. Zdaj nas zunanji svet nacionalno ne ogroža več (še italijanska policistka v romanu se je naučila slovensko), zato ni nobene potrebe, da bi še naprej mazohistično ogrožali sami sebe.
Tako nam roman ponuja neskrito optimistično sporočilo, predvsem pa nam ponuja izredno napeto zgodbo, napisano s skoraj filmsko bliskovito pripovedno tehniko z vsemi obrtniškimi zvijačami žanra. Ta bralca neprestano drži v šahu in mu ne pusti, da bi knjigo odložil, dokler ne obrne zadnje strani. In tako branje je čisti užitek.
Samo Koler
O avtorju:
Tim Horvat se je rodil 19. junija 1997 v Novem mestu. Leta 2003 se je vpisal v 1. razred osnovne šole Mirana Jarca in letos končuje devetletko. Njegov učni uspeh je bil vsa leta odličen. Od 4. razreda se uči angleško, zadnja tri leta pa obiskuje izbirni predmet francoščino, ob šoli pa se uči še nemščino, italijanščino ter latinščino. Poleg tega trenira tenis. Končal je tudi nižjo glasbeno šolo na harmoniki. Sodeloval je na mnogih tekmovanjih. V letu 2011 je prejel zlato priznanje iz obdelave kovin, raziskovalne naloge in znanja angleščine. Srebrno priznanje je prejel na tekmovanju iz zgodovine, slovenščine, fizike, matematike in astronomije ter pohvalo za največ priznanj na šoli. Aktivno sodeljuje v Otroškem, Mestnem, Regijskem in Državnem otroškem parlamentu. Pri desetih letih in pol je napisal svojo prvo knjigo Zaklad Triglava, ki jo je predstavil tudi na svoji šoli. Zdaj obiskuje 9. razred, po končani osnovni šoli pa bo nadaljeval šolanje na Gimnaziji Bežigrad. Rad bere, zanima ga fotografija, glasba in pisanje."