Maja in štirje letni časi

Poznam otroka, ki rad bi vedel več, ko drug od napora že čisto je preč! Brez diha strmi, se ganiti ne upa, da narave ne zmoti, obstane ob poti. Kdo ve, če kačji pastir tudi hodi? Da drevo je starejše, kot mu človek prisodi? Kako, le kako je ime ptiču, ki za hip se pokaže radovednemu fantiču? Le kakšna sila tiči v semenu, da nekega dne se spon otrese in kvišku rastlino ponese? Zakaj se kostanju tako mudi, da vzcveti, ko sosednje drevo še trdno spi? Zakaj? Kdaj? Kako? Kako, da ne! Otrok se čudi in čudi, ščebetu prisluhne, v mislih z lastovkami v tople kraje odleti – potem pa spet v svojo posteljico si zaželi. Vprašanja spomladi, poleti, jeseni, pozimi. Česar Maja ne ve, veš morda ti. Česar ti ne veš, ve morda mama. Očka? Česar Maja ne ve, česar ti ne veš, česar mama in očka ne vesta – ve knjiga. Ampak le taka, ki ni kot vsaka!