ISKANJE IZGUBLJENEGA ČLOVEKA

V duhu Sokratove trditve, da neraziskanega življenja ni vredno živeti, je ameriški psihoanalitik Stephen Grosz skozi izkušnje, ki jih je pridobil v petindvajsetih letih svojega izvajanja psihoanalitične prakse, v svoji odmevni knjigi Iskanje izgubljenega človeka ustvaril fascinantno zbirko človeških zgodb, ki se skrivajo tako za najbolj običajnimi kot tudi nenavadnimi človeškimi vedenji. Avtorjev namen je bil skozi prigode resničnih posameznikov odkriti in razložiti skrite motive, ki vplivajo na naše vedenje in prikazati pomembnost tega, da naše pripovedovanje nekdo posluša.
Grosz z bralcem deli zgodbe pacientov, ki jih je srečal v toku svoje prakse v več kot 50 tisoč urah pogovorov, te pa virtuozno prelije v pripovedi, s katerimi nas natančno pelje skozi psihoanalitični proces. Delo, briljantno izpisano v maniri kakega Čehova, vsebuje trideset presunljivih zgodb posameznikov, ki razkrivajo skrite motive za svoje vedenje in svoja dejanja. Tako spoznamo profesorja, ki pri sedemdesetih letih ugotovi, da je dejansko homoseksualec, potem dekle, ki živi v izjemno urejenem domu, a vsako noč moči posteljo, pa fanta z motnjami učenja, ki pljuva v obraz svojega terapevta itn. V vsakem od poglavij Grosz prikaže, kako posameznikom pomaga postopek psihoanalize pri tem, da se spremenijo ali pa sprejmejo dejstvo, da nekaterih stvari ne morejo spremeniti.
Iskanje izgubljenega človeka je delo o želji po pripovedovanju, po razumevanju in po tem, da bi nas ostali razumeli. Je delo o spreminjanju, za katerega si prizadevamo, in o izgubah, ki spremljajo to spreminjanje. Elegantno spisane zgodbe, ki nam pokažejo, da lahko spoznanja, do katerih se pride tekom procesa psihoanalize, analitika naučijo prav toliko kot pacienta.