Bela dama

Je lahko maraton, celo »samo« polmaraton dolg kot življenje? Odgovor na vprašanje je da, če o svojem zadnjem, letošnjem polmaratonu govori neutrudna Helena Žigon, 86-letna »bela dama« iz naslova knjige in ena najbolj prepoznavnih tekačic na slovenskih tekaških prireditvah. Na istrski maraton se je odpravila v svojem značilnem, skrajšanem tekaškem koraku letos spomladi, to pa je storila ravno na svoj rojstni dan z železno voljo in zdržljivostjo ženske, ki teče že skoraj vse življenje. Tudi tokrat se je odločila, da je ne bo nič odvrnilo od tega, čeprav je imela ravno tokrat vse razloge na svetu, da tega ne bi storila. Ne odvrne je dejstvo, da si je samo nekaj tednov pred tekmo zlomila dve rebri, ne ustavi je žalost, ker ji je manj kot tri tedne poprej umrl mož, s katerim je bila srečno poročena šestdeset let. To jo, nasprotno, navdaja z mislijo, da bi morda stekla kar za njim. Ne ustavi je nič. Gre za železno damo z belimi lasmi, ki nas v 21 poglavjih (ta dihajo v ritmu kilometrov) spusti v lastno življenje. Tega je v obliki literarizirane biografije zapisala in romaneskno oblikovala še ena nenavadna tekačica, Jasmina Kozina Praprotnik, s katero sva lani skupaj stekla začetne metre Ljubljanskega maratona. Tedaj se je, noseča že več kot devet mesecev, s svojim možem Urbanom pogumno odpravila svoji tekaški preizkušnji naproti. Kaj dobimo v tej knjigi, tem romanu v 42 tisoč korakih? Roman Bela dama je preprosto najbolj dramatična maratonska polovička, po kateri boste kadar koli stekli. Je briljantno izpisana zgodba o življenju ter gibanju in literarni prvenec, ki nas na nepozabnem emocionalnem vrtiljaku pelje od mladosti, ki jo Helena preživela brez svoje matere, do starostne modrosti in sprijaznjenosti s svojo preteklostjo. Vmes pa je gibanje, vse življenje gibanja, od plesa in planinstva do kolesa in teka. Knjiga, ki zadene že s prvim stavkom in je do konca intimno izpovedna hvalnica aktivnemu življenju.Samo Rugelj; Bukla 104